real estate menu left
real estate menu right

Get Flash to see this player.

Domov DRUGI O NAS
Drugi o nas

Nekaj misli starejših sosedov iz Bršljina o Kovačevih – po domače Tišlarjevih:

Spalnica

Pred več kot 50 leti je bil Bršljin predvsem kmečki predel Novega mesta. Družine so imele več otrok, manj kot s petimi so bile redke. Vsi smo od malih nog delali na njivah. Skupaj smo pasli živino na Lazah – vaškem pašniku za kasarnami. Mame so kdaj pa kdaj prodale kakšen liter mleka, da je bilo pri hiši tudi kaj gotovine za živila, ki jih doma nismo pridelali: sol, olje, sladkor... Nekateri otroci so z veseljem hodili v šolo, nekateri bolj po sili. Starši so nam polagali na srce: »Učite se, učite se, da vam ne bo treba delati (mislili so: mučiti se na zemlji)« in »Kar imate v glavi, tega vam nihče ne more vzeti!« smo dan za dnem poslušali.

Potrebno je razumeti tiste čase, ko na kmetih ni bilo strojev ne traktorjev, ampak so se vsa kmečka opravila opravljala ročno z orodji, ki se jih danes skoraj ne uporablja več: lopate, motike, grablje, vile. Taka je bila naša »strojna« oprema!

Poslovni prostorNaš sosed je bil mizarski mojster Franc Kovač – po domače Tišlar, dedek sedanjih lastnikov podjetja MIZARSTVO MM KOVAČ D.O.O. V družini je bilo veliko otrok. Najstarejši Marjan, nato Pepi, Majda, Franci, Mili in Toni. Z njimi je živela tudi teta, sestra očeta Franca, ki je bila čisto nasprotje njihovi mili in nežni mami. Kar je zapovedala ona, je bil zakon! Še vaški otroci smo se kar nekam stisnili, kadar se je ona prikazala. Pa ni bila hudobna, ne, samo delo je bilo prvo, za igro ni imela dosti posluha. Zato pa je bila vsa drugačna njihova mama. Nikoli ni povzdignila glasu. In če so se iz neke omare v kuhinji, ki se je zapirala s pravimi vhodnimi vrati, da si mislil, da boš šel skoznje v drugo sobo, usuli čevlji vse velike družine, se ni razjezila nanje, češ zakaj pa niso zloženi na police, ampak je to nesrečo kar prezrla.

Ampak Tišlarjevi otroci so morali pomagali na njivah. Časa za igro ni bilo veliko, saj je bilo potrebno pomagati tudi očetu v mizarski delavnici. Delavnica za današnje čase ni bila moderno opremljena. Bil je tam mizarski »ponk« – delovna miza, oblič vedno v pridnih rokah; žaga, ki se skoraj ni ustavila, v kotu pa razni leseni deli: surovine in nedokončani izdelki. Vse povsod pa ogromno, ogromno žaganja. In prav to žaganje je bilo včasih središče otrok, ki nas je bilo povsod dosti. Hodili smo po njega, da smo ga imeli za nastiljanje kravam, hodili smo po ublance, da smo imeli za podkuriti štedilnik, odvažali smo ostanke lesa – zopet za kurjavo. Vse to je oče Tišlar dovolil odnašati.

Oče Franc je rad vsakemu pomagal. Ni delal samo novih proizvodov, ampak je popravljal tudi polomljene stole, obrabljene mize, »kuhinjske kredence«, pa tudi lesene dile, ki smo jih poznali namesto današnjega parketa, je hodil menjati po hišah. Kar je naredil, je bilo kvalitetno, samo težje ga je bilo dočakati, ko pa je imel toliko dela. Le malokdo si lahko danes predstavlja, kako težko je zaslužil kakšen dinar za lažje življenje. Ni bilo tekočih trakov, ampak le ramena in roke pridnih ljudi, ki so oblikovale les v izdelke.

Otroška sobaŽivljenje ni bilo lahko, zato je oče Franc vse otroke poslal v šole z željo, da bi si na lažji način služili kruh. Eni so se zaposlili v tovarnah, ki so takrat že začele odpirati vrata delavcem, saj je industrija prišla tudi v dolenjske kraje. To se je hitro poznalo tudi v domačem blagostanju. Spominjam se, da so imeli prvi telefon v Bršljinu in da smo k njih hodile telefonirat svoji sestri v Koper, če je bilo kaj nujnega. To je bila takrat sila imenitna stvar.

In življenje je šlo naprej. Sin Marjan je prevzel očetovo delo, ga širil in moderniziral. Njegovi sinovi, Tišlarjevi vnuki Miran in Branko nadaljujejo tradicijo svojega deda. Kako bi bil ponosen na svoj rod, če bi mu bilo danes dano videti napredek in uspeh svojih potomcev. Njihovi izdelki niso samo lepi, ampak predvsem kvalitetni – seme, ki ga je posadil in privzgojil dedek Franc Tišlar. S njo se lahko danes postavijo ob bok še tako priznanim mizarskim podjetjem.

In vse to je nastalo iz ene majhne delavnice v hiši Bršljin 21, kjer je danes v istih prostorih kot je bilo nekoč tisto, za otroke tako zanimivo žaganje, gostišče Geđo.

Zapisali: Polda Košir in Cirila Zajc (otroški prijateljici Hrastarjevi)

 


Mizarstvo MM Kovač d.o.o., Vavpotičeva ulica 10, 8000 Novo mesto, Slovenija
Tel.: +386 (0)7 393 27 00, Fax: +386 (0)7 393 27 10